Kumin ali Rimska kuminaso posušena semena zelišča Cuminum cyminum, ki je član družine peteršiljnic, ki zraste 1 do 2 čevlja visoko in se obira ročno in so podobna semenom fenela (komarček = koromač), a so majnša in temnejše barve od fenela, a hkrati svetlejša in večja od 'navadne' kumine, ki jo poznamo v Evropi.

V zgodovini je bil glavni vir rimske kumine Iran, v današnjem času pa Indija, Sirija, Pakistan in Turčija.

Zaradi njene prepoznavne arome, ki je toplejša po okusu od 'naše' 'navadne' kumine ( ki jo poznamo pri nas ) je priljubljena začimba v kuhinjah severne Afrike, srednjega vzhoda, Indije, Kube, Tajske, Vietnama in Mehike.

Njena prepoznavna vonj in okus in močna, topla aroma so posledica vsebnosti eteričnega olja, ki so ga kemiki poimenovali cuminaldehyde ali še bolj tehnično 4-isopropylbenzaldehyde.

V modernem času, se kumina pripisuje indijski, mehiški in kubanski kuhinji. Je obvezena in nepogrešljiva sestavina vseh curry, chilli in baharat (bharat) praškov (mešanic začimb), achiote (recado rojo), enčilad, tacos in adobos mešanic začimb in garam masal. Možno jo je najti tudi v nekaterih Nizozemskih sirih kot npr. Leyden sir in tudi v nekaterih tradicionalnih francoskih kruhih. Tudi v tradicionalni brazilski kuhinji je zelo razširjena.

Cela semena rimske kumine se ponavadi popečejo do rahlo rjave barve v skoraj suhi (malo olja) ponvi da lažje in bolj spustijo svojo esenco, lahko pa se tudi zmlejejo v prah predno se dodajo jedem ali pa se že kupijo zmleta v prahu.

Rimska kumina se uporabi za izboljšavo mnogih jedi, saj iz jedi privabi njihovo naravno sladkost. Lahko se doda tudi salsi, da ji da dodaten okus. Uporablja se tudi pri mesnih jedeh kot dodatek k ostalim splošno razširjenim začimbam. Zelo na široko se je uporabljala v antični rimski kuhinji od koder je tudi dobila ime rimska kumina.

Lahko jo zavremo v vodi v čaj in potem pustimo da zavre v mošt in dobimo kuminov mošt, ki so ga prvi 'izumili' domorodni mehičani in ga razširili preko cele Južne Amerike.